Najhitreje padeš takrat, ko misliš, da si na vrhu
Najhitreje padeš takrat, ko misliš, da si na vrhu.
Ta stavek sem izrekel skoraj mimogrede, še preden se je pogovor z Majo Koršič Potočnik sploh dobro začel. A v resnici je bil to stavek, ki sem ga nosil v sebi že dolgo. Ne kot provokacijo, ampak kot resnico, ki jo pogosto spregledamo: občutek vrha je lahko največja iluzija, ki jo kupimo sami od sebe.
Adam Grant pravi, da če želiš zadeti tarčo, moraš biti pripravljen tudi na to, da jo zgrešiš. Ta misel me je spremljala, ko sem sedel v studio njenega podkasta Hudičev advokat. Spremljala me je kot opomnik, da je vsaka ambicija, vsaka vizija in vsaka kariera sestavljena iz natančnih zadetkov in spektakularnih zgrešitev. In da je prav slednje tisto, kar nas oblikuje.
Ko me je Maja povabila, sem vedel, da to ne bo pogovor, v katerem bi lahko igral varno. Niti nisem želel. V kreativni industriji je varnost pogosto sinonim za stagnacijo. Za ponavljanje. Za fasado. Zato sem že v uvodu izrekel stavek, ki je postal naslov epizode. Ker sem vedel, da je to pogovor, v katerem se ne bom skrival za funkcijami, nazivi ali blagovnimi znamkami, ki sem jih pomagal graditi.
To je bil prostor, kjer sem moral govoriti kot človek, ne kot vloga.
Iluzije, ki jih gradimo sami
Včasih se ti zazdi, da si končno tam – na vrhu, kjer si si želel biti. A ravno ta občutek je lahko najbolj nevaren. Ne zato, ker bi bil sam po sebi slab, ampak zato, ker nas uspava. Ker nas prepriča, da smo nedotakljivi.
Ko začneš verjeti lastni zgodbi, lastnemu mitu, lastni fasadi, se začneš oddaljevati od sebe. Ego te dvigne, a te lahko tudi potegne v napačno smer. In ko padeš, padeš globoko – ne zato, ker bi bil vrh previsok, ampak ker si pozabil, da si človek.
Z Majo sva govorila o teh iluzijah. O tem, kako hitro lahko uspeh postane oklep. Kako hitro lahko postaneš ujetnik lastne podobe. In kako osvobajajoče je, ko si končno priznaš, da si zgrešil tarčo. Da si zašel. Da si gradil nekaj, kar ni več tvoje.
Poti, ki niso linearne
Najbolj dragoceni deli najinega pogovora so bili tisti, ki jih običajno ne delimo javno: – dvomi, – napačne odločitve, – ponovni začetki, – izgorelost, – trenutki, ko se ti zdi, da se svet podira.
A v resnici se podira le tisto, kar ni več tvoje. Tisto, kar si prerasel. Tisto, kar si gradil iz strahu, ne iz resnice.
Ko sem moral začeti znova, sem ugotovil, da ponovni začetek ni poraz. Je povabilo. Je prostor, kjer lahko prvič slišiš sebe brez šuma. Je trenutek, ko ugotoviš, da identiteta ni nekaj, kar enkrat zgradiš in potem braniš. Identiteta je proces. In včasih te prehiti.
Kaj sploh pomeni biti avtentičen?
To je vprašanje, ki ga danes slišim pri mnogih vodjih in ustvarjalcih: Kaj sploh pomeni biti avtentičen v svetu, kjer vsi nekaj prodajamo – tudi sami sebe?
Pristnost je postala trend. Skoraj produkt. A pristnost brez strategije ne zdrži. Tako kot strategija brez pristnosti ne prepriča.
V kreativni industriji je to še posebej očitno. Blagovne znamke, ljudje, projekti – vsi iščemo ravnotežje med tem, kar smo, in tem, kar moramo biti. Med iskrenostjo in profesionalnostjo. Med ranljivostjo in odgovornostjo. Med resnico in percepcijo.
V pogovoru sem prvič tako odkrito priznal, da sem se tudi sam večkrat izgubil med tema dvema poloma. Da sem včasih prodajal zgodbo, ki je bila lepša od resnice. In da sem moral razgraditi lastne mite, da sem lahko začel znova.
Ko se kreativnost sreča z odgovornostjo
Blagovne znamke niso samo logotipi in kampanje. So sistemi vpliva. So ogledala družbe. So prostori, kjer se ljudje prepoznajo ali izgubijo.
Zato verjamem, da kreativnost nosi odgovornost. Da komunikacija ni nevtralna. Da ima vsaka zgodba posledice.
In da ne morem graditi blagovnih znamk, če ne gradim tudi sebe. Da ne morem svetovati drugim, če ne znam poslušati sebe. Da ne morem govoriti o pristnosti, če se je sam izogibam.
Zakaj ta pogovor ni PR
Ta pogovor ni bil PR. Ni bil poskus olepševanja kariere. Ni bil poskus ustvarjanja novega mita o uspehu.
Bil je iskren poskus razumevanja, kako ostati človek v industriji, ki nagrajuje fasade. Bil je prostor, kjer sem lahko govoril brez filtra. Bil je trenutek, ko sem lahko priznal, da je moja pot vse prej kot linearna.
In morda je prav to tisto, kar potrebujemo: več pogovorov, ki niso popolni. Več priznanj, ki niso olepšana. Več resnic, ki niso zapakirana v popolne stavke.
Ko pade vse, kar si zgradil, ostaneš sam s sabo. In to je lahko začetek.
Če sem se iz svojih padcev naučil kaj, je to: Največji premiki se zgodijo, ko si dovolj pogumen, da priznaš, da si izgubil smer. In dovolj ponižen, da začneš znova.
Ta epizoda je zame več kot pogovor. Je opomnik, da je pristnost proces. Da je ego dober služabnik, a slab gospodar. In da je včasih največja moč v tem, da priznaš, da si ranljiv.
Celoten pogovor je na voljo na spodnji povezavi:
Komentarji
Objavite komentar