Ko obleka govori namesto države – in zakaj je molk včasih bolj škodljiv kot glas

    

Sprva sem želel ostati tiho. 

Ne zato, ker ne bi imel mnenja, temveč zato, ker se mi je zdelo, da je bilo o olimpijski kolekciji slovenske reprezentance povedanega že preveč. Preveč. Prehitro. Prepoceni. Preveč pametovanja in premalo razmisleka. A bolj ko sem bral zapise samooklicanih strokovnjakov, bolj sem imel občutek, da se moram oglasiti tudi sam. Ne zato, ker bi mislil, da sem od boga poklican, ampak zato, ker me že kar fizično utruja količina glasov, ki si jemlje pravico razsojati o stvareh, ki jih ne razume v celoti.

To je približno tako, kot da bi se jaz šel pisanja o svetu avtomobilizma. Lahko povem, ali mi je avto lep ali ne, ne morem pa resno razpravljati o motorju, aerodinamiki in proizvodnih procesih, če z njimi nisem nikoli delal. Manj govoričenja, več dejstev. Manj všečnosti, več odgovornosti.

Kaj sploh je naloga olimpijske kolekcije?

Olimpijska kolekcija ni modna revija ega posameznika.

Ni Instagram trenutek.

Ni vaja v osebnem slogu.

Njena osnovna naloga je reprezentančna. Predstavlja državo, iz katere atleti prihajajo. Je vizualni destilat našega gospodarskega, kulturnega in družbenega stanja. Je naš oglasni pano. Na globalnem prizorišču, kjer ni prostora za povprečnost in improvizacijo.

Zato bi jo morali obravnavati z enako resnostjo, kot obravnavamo diplomatske nastope, gospodarske delegacije ali nacionalne kulturne projekte. Olimpijska kolekcija ni “obleka za športnike”, temveč simbol. In simboli imajo težo.

En človek ne more vsega vedeti

Prav zato menim, da Olimpijski komite Slovenije tukaj ne bi smel samostojno izbirati izvajalca. Ne zato, ker posameznik ne bi bil sposoben, temveč zato, ker je tak projekt po definiciji interdisciplinaren. Moda. Tekstil. Oglaševanje. Kultura. Ekonomija. Logistika. Komunikacija.

En človek ne more vsega vedeti.

Skupaj pa lahko ustvarimo nekaj, na kar bomo ponosni.

Namesto tega smo dobili nizkocenovni zmazek, na katerega, roko na srce, ne moremo biti ponosni. Da o celotni promociji kolekcije sploh ne govorim. Ta nima ne repa ne glave, ne jasne zgodbe, ne jasnega cilja, ne jasne strategije.

Slovenci imamo znanje. Imamo ljudi. Imamo tradicijo. Imamo industrijo. Kar nimamo, je sistem.

Gradniki, ne všečnost

Če začnemo pri osnovah: vsaka resna olimpijska kolekcija mora temeljiti na jasnih gradnikih. Ne na trenutnem okusu, ne na političnih kompromisih, ne na prijateljskih dogovorih.

Vsebinsko bi jo morali razdeliti na minimalno tri ločene, a povezane kolekcije:

1. PREMIUM  - reprezentančnost

To je srce projekta.

Sky is the limit.

Gre za kolekcijo, ki je namenjena izključno reprezentanci. Tukaj ne govorimo o masovni proizvodnji, temveč o simbolni vrednosti. V to kolekcijo bi morali vključiti crème de la crème slovenskega oblikovanja. Najboljše, kar premoremo. Brez kompromisov.

Produkcija: izključno lokalna.

Cenovno: logika made to measure.

To ni strošek, to je investicija v ugled države.

Ta kolekcija je LIMITED, nedostopna trgu, in prav okoli nje se gradi celotna komunikacijska strategija. Ona je zgodba. Ona je obraz. Ona je razlog, zakaj svet sploh pogleda v našo smer.

2. LIFESTYLE - uporabnost

Drugi nivo je kolekcija, ki živi med ljudmi.

Njen namen je uporabniška izkušnja.

Vizualno sledi osnovnim gabaritom, ki jih postavimo v premium segmentu, a materiali, kroji in funkcionalnost sledijo sodobnemu življenju in trendom. To je kolekcija, ki jo lahko oblečeš danes, jutri, čez leto. Brez patetike, brez kiča.

Produkcija: outsourcing, pametno in nadzorovano.

Cenovno: v rangu športnega oblačila višjega srednjega razreda.

Dostopnost: izbrana prodajna mesta.

3. BASIC - promocija in ekonomija

Tretji nivo je pogosto najbolj podcenjen, a ekonomsko ključen.

Basic kolekcija je promo in money making.

Gradniki ostajajo isti, a kroji in materiali so osnovni. Namen te kolekcije ni estetski presežek, temveč masovna distribucija. To je tisti del, ki polni blagajno in omogoča obstoj celotnega sistema.

Produkcija: outsourcing.

Namen: promocijski in komercialni.

+ ACCESSORIES

Za tiste, ki si želijo spomin.

Šal, kapa, torba, droben kos identitete. Tako delajo vse ključne blagovne znamke. In tako bi morali delati tudi mi.

Ideja brez ekonomije je iluzija

Ideja je eno.

Ekonomska logika drugo.

Če želimo, da projekt uspe, moramo upoštevati oboje. Kreativni in finančni tabor morata delovati v simbiozi, ne vsak na svojem otoku. Kakršenkoli drugačen argument je strel v koleno in izguba časa.

Pregovor pravi: “Dobra namera brez načrta je le želja.”

Sistem, ne prijateljstva

Ob pogovoru z ministrico za kulturo, Asto Vrečko, mi je ta zaupala, da je že na začetku mandata predlagala javni razpis in vzpostavitev delovne skupine. A naletela je na gluha ušesa. Očitno so se naši fantje odločili, da si bodo posel prijateljsko razdelili.

Takšna praksa škoduje gospodarstvu, stroki in ugledu države. Čas je, da jo presežemo. Stvari je treba dvigniti na višji nivo. Sistem mora biti močnejši od posameznika.

Govorim o tem, kar poznam

O tem, kaj vse je narobe s trenutno kolekcijo, o primerih dobre prakse in o imenih, ki bi jih morali vključiti, je bilo že dovolj napisanega. Sam sem se odločil, da bom govoril o tistem, kar poznam. O strategiji. O procesih. O poti od ideje do prodajne police.

Moj pogled je celosten. Vključuje ljudi. Vključuje stroko. Vključuje odgovornost. Ker projekt, ki nosi ime države, ne sme biti nikoli stvar improvizacije.

"Kakovost ni naključje, temveč rezultat namere."

Če želimo, da nas svet vidi kot samozavestno, sodobno in resno državo, potem moramo tako tudi delovati. Tudi - in predvsem -  pri stvareh, ki se zdijo na prvi pogled "le obleka".

Za konec pa iskreno:

Srečno našim olimpijcem. Vi ste tisti, ki nosite težo pričakovanj, ponosa in sanj. Naj vas spremlja pogum, srčnost in vera vase. Obleke bomo že uredili. Če bomo le hoteli.