Brez okna v svet

 

O starosti, ki jo skrivamo.

In o družbi, ki se boji lastnega obraza.

O starosti razmišljamo premalo. Ne zato, ker bi bila nepomembna, temveč zato, ker je neprijetna. Ker nas opominja, da nismo večni. Ker razkriva meje sistema, v katerega verjamemo. In ker nas sili pogledati v prihodnost, ki ni bleščeča, temveč krhka.

Ko razmišljam o slovenskih domovih za starejše, ne razmišljam o zidovih, posteljah in hodnikih. Razmišljam o ogledalu. O tem, kaj pove družba o sebi, ko prostori, namenjeni ljudem na koncu življenjske poti, začnejo spominjati na hibrid med bolnišnico, hiralnico in zaprtim sistemom, kjer se življenje neha odvijati navzven.

Vprašanje, ki se mi vedno znova vrača, ni organizacijsko. 

Je etično:
"V kakšni družbi živimo, da nam je to sprejemljivo?"

Dolga misel, ki noče biti pomirjujoča

Slovenija se rada opisuje kot socialna država. Kot skupnost. Kot prostor solidarnosti. A ko pride do starejših, se ta podoba hitro stanjša. Takrat govorimo o stroških. O normativih. O kadrovskih luknjah. O "realnih zmožnostih sistema".

Redkeje pa izrečemo tisto, kar bi moralo stati na začetku vsake razprave: da govorimo o ljudeh. O generacijah, ki so delale, gradile, vzgajale, plačevale prispevke in verjele, da jih bo družba, ko pride čas, prepoznala kot svoje temelje IN ne kot breme.

V Sloveniji je danes približno 546.600 upokojencev. Skoraj tretjina vseh prebivalcev, starejših od 15 let. Število raste. A z njim ne raste razprava o tem, kako ti ljudje živijo, ko ne zmorejo več sami.

Nekaj manj kot 23.000 starejših živi v domovih za starejše. Številke so znane. A številke nikoli ne povedo, kako je živeti v sistemu, kjer je ritem dneva določen od zunaj, kjer se osebna avtonomija skrči in kjer stik s svetom pogosto pomeni obisk ali televizijski zaslon.

In tudi ta zaslon, kot smo izvedeli, ni samoumeven.

Dve zgodbi. Ne dve aferi.

Prva zgodba ni abstraktna. Je surova. Konkretna. In globoko neprijetna.

Razkritje novinarke Eugenija Carl je javnosti pokazalo, da je v enem od domov za starejše v Kopru obstajal intimni posnetek dveh stanovalcev, posnet brez njunega soglasja in razširjan med zaposlenimi.

Ne gre za trač. Ne gre za rumeno zgodbo. Gre za brutalno kršitev zasebnosti in dostojanstva v prostoru, kjer bi moralo biti zaupanje absolutno. Gre za trenutek, ko dom preneha biti dom in postane prostor nadzora, objektivizacije in ponižanja.

Ta zgodba ni pomembna zato, ker je šokantna. Pomembna je zato, ker razkrije, kako hitro lahko starejši postanejo predmet, ne več oseba. In kako tanka je meja med oskrbo in zlorabo, kadar nadzor ni jasen, vrednote pa razvodenele.

Druga zgodba je bila na prvi pogled manj drastična, a simbolno morda še bolj povedna. Zapis Biserke Marolt Meden o domu starejših v Metliki, kjer so bili stanovalci več tednov brez televizijskega signala. Brez novic. Brez informacij. Brez stika z zunanjim svetom.

Brez okna v svet.

Vprašanje tukaj ni tehnično. Vprašanje je, zakaj se nikomur ni zdelo nujno, da se to reši takoj. Zakaj se zdi samoumevno, da bodo starejši "že počakali". In kaj to pove o našem razumevanju njihove vloge v družbi, tudi kot državljanov, tudi kot volivcev, tudi kot ljudi z mnenjem.

Kdo upravlja starost?

Domovi za starejše so javne ustanove. A nimajo jasne javne filozofije. So delno zdravstveni zavodi brez dovolj zdravstvenega osebja. Delno socialne ustanove brez prave družbene vpetosti. Prostori, kjer se življenje ohranja, redkeje pa živi.

Naj bom jasen: težava niso ljudje, ki delajo s starostniki. Iz prve roke vem, da v teh ustanovah delajo posamezniki, ki s svojo predanostjo dobesedno krpajo sistem. Težava je drugje. V upravljanju. V vodstvih. V odsotnosti jasnih pravil, vrednot in nadzora.

Anomalije niso posledica starosti.
So posledica odločitev.

Zakon, ki je korak, ne pa odgovor

Zakon o dolgotrajni oskrbi je pomemben premik. Prinaša več reda, več pravic, več sistemske logike. To je treba priznati.

A zakon ne more nadomestiti odnosa. Ne more nadomestiti kulture. In ne more nadomestiti temeljnega vprašanja:
"Kakšno starost kot družba sploh priznavamo kot vredno življenja?"

Kam smo pospravili starešine?

V mnogih kulturah so bili starejši nosilci modrosti. Starešine. Ne idealizirani, ampak spoštovani. Ker so imeli spomin, kontekst, čas. Danes smo jih razgradili v uporabnike storitev, v oskrbovance, v primere.

Simone de Beauvoir je zapisala, da sodobna družba starost najprej naredi nevidno, nato pa problematično. Mi smo ta proces izpeljali do konca. O starejših govorimo takrat, ko se zgodi nekaj slabega. Ali ko jih potrebujemo kot kuliso.

Drugod znajo drugače. Skandinavski modeli,  na Švedskem, Danskem, Norveškem, gradijo oskrbo okoli posameznika, ne institucije. Poudarjajo skupnost, avtonomijo, življenje, ne zgolj varnost.

Osebno. Brez distance.

Ko govorim o starejših, ne govorim iz teorije. Govorim iz izkušnje.

Kot otrok sem ogromno časa preživel prav v njihovi družbi. Ne ob robu, temveč v središču. Starejši niso bili kulisa mojega otroštva, bili so njegov temelj. Moji dnevi niso bili polni hitrih dražljajev, temveč pogovorov, tišine, opazovanja in poslušanja. In danes vem, da mi je prav to dalo nekaj, česar sodobni svet pogosto ne zna več ponuditi: notranji kompas.

Ena od mojih babic me je naučila domišljije. Ne tiste površinske, ampak take, ki iz vsakdanjega sveta odpira vrata v druge dimenzije pomenov. Z njo sem se naučil, da realnost ni vedno to, kar je videti, in da ima pripoved moč, da človeka oblikuje bolj kot katerikoli sistem.

Druga babica in dedek sta bila moj intelektualni temelj. Ona, upokojena učiteljica, je verjela v red misli, v pomen jezika, v to, da se znanje ne podaja, ampak gradi. On, inovator, pa me je naučil, da svet ni dan, svet je vprašanje. Da je dvom zdrav. Da napredek ni v hrupu, ampak v vztrajnosti.

Danes jih ni več. A niso izginili. So v meni. V načinu, kako razmišljam. Kako govorim. Kako presojam. Kako se ustavim, preden sodim.

In prav zato me boli, ko gledam, kako ravnamo s starejšimi kot družba. Ker vem, kaj vse nosijo v sebi. Ker vem, kaj vse izgubljamo, ko jih zapremo v sistem, ki meri učinkovitost, ne pa človečnosti.

Še bolj pa sem hvaležen svojim staršem in bližnjim sorodnikom. Ne zaradi velikih besed, temveč zaradi dejanj. Zaradi njihove predanosti. Zaradi tega, ker so ljubezen in spoštovanje do svojih staršev živeli, ne razlagali. Ker so pokazali, da skrb ni breme, ampak drža. In da dostojanstvo ni nekaj, kar človek izgubi s starostjo, ampak nekaj, kar mu mora družba znati ohraniti do zadnjega dne.

Morda je prav zato moj strah pred domovi za starejše tako izrazit. Ne bojim se starosti. Bojim se sveta, v katerem bi moral nekdo, ki je celo življenje dajal, na koncu prositi za osnovno človeško spoštovanje.

In ne želim živeti v takem svetu.

Namesto zaključka

Starejši niso reklamno orodje vase zavarovanih direktorjev javnih zavodov.
Niso številka. Niso strošek. Niso tiha populacija.

So razlog, da smo tukaj.

In družba, ki tega ne razume, ne izgublja le stika s preteklostjo.
Izgublja pravico do prihodnosti.

Povej mi, kako ravnaš s starostniki, in povedal ti bom, kakšen svet gradiš.

Aljoša Krošlin Grlj