Prihodnost pripada ljudem, ki so pripravljeni stopiti v neznano

Celovit esej o družbi, organizacijah, tehnologiji, identiteti dela in vlogi novega hibridnega človeka

KO SVET PREHITEVA SAMEGA SEBE

Smo generacija, ki živi v času, ko se svet spreminja hitreje, kot ga lahko opisujemo. Živimo v času, ko se koncepti, ki so bili desetletja stabilni, raztapljajo pred našimi očmi. Svet ni več škatla, iz katere bi morali "izstopiti", ker škatle ni več.

Vse, kar se je nekoč zdelo trdno, je postalo fluidno: identiteta, delo, tehnologija, skupnost, pripadnost, vedenjski vzorci, potrošnja, celo resnica.

To ni več obdobje evolucije.
To je obdobje preskokov.
To je obdobje hibridov.
To je obdobje neznanega.

Ko sem pred kratkim predaval skupini več kot 50 zaposlenih v podjetju z več kot 300 ljudmi, me je vprašanje iz publike ustavilo v trenutku:

"Kakšen profil bi zaposlili za postavitev in koordinacijo enotnega ekosistema?"

Odgovor sem dal brez razmisleka.
"Ustvarjalca."

A potem je sledilo drugo vprašanje.
"S kakšnimi znanji?"

In v tistem trenutku sem videl zrcalo sodobne družbe.
Vidimo svet kompleksnih sistemov.
Živimo v digitalnih ekosistemih.
Dihamo tehnologijo, algoritme, personalizacijo.

Po drugi strani pa še vedno iščemo "znanja".
Kot da bo odgovor na prihodnost seznam kompetenc.

Odgovor, ki sem ga dal, je bil zato še bolj iskren in neposreden:

"Nekdo, ki se je pripravljen spopasti z neznanim."

To je postalo izhodišče za celotno razmišljanje o tem, kakšne ljudi potrebujemo v svetu, kjer se realnost spreminja hitreje od človeških navad.

KAKO SMO IZGUBILI ŠKATLO: SVET, KI JE ŽE OUT OF THE BOX

Dolga desetletja smo ponavljali potrebo po kreativnosti.
Poudarjali smo, da moramo razmišljati "Out of the box".

Toda resnica je boleče preprosta.
Svet, v katerem živimo, ni več škatla.
Struktur ni več.
Predvidljivosti ni več.
Varnosti ni več v pravilih, temveč v adaptaciji.

Družba je postala mreža.
Informacije nimajo več linearne poti.
Tehnologija ni več orodje, temveč okolje, v katerem živimo.
Delo ni več identiteta, temveč platforma za nenehno preoblikovanje.

Psihologi pravijo, da živimo v dvoboju dveh sil:

1. človekove potrebe po stabilnosti,

2. svetovne realnosti nenehne spremembe.

Ko se ti sili ločita, se zgodi družbeni stres, fragmentacija mnenj, polarizacija, izguba zaupanja v institucije, iskanje varnosti v ekstremih.

To, kar vidimo v svetu danes, ni posledica tehnologije.
Je posledica neskladja med psihologijo in realnostjo.

Zato danes ne potrebujemo več ljudi, ki bodo sledili procesom.
Potrebujemo ljudi, ki bodo razumeli mreže, sisteme, kontekste, fluidnost, kompleksnost.

Potrebujemo ustvarjalce prihodnosti, ne čuvaje preteklosti.

SOCIOLOŠKI VIDIK: DRUŽBA, KI ŽIVI MED DVEMA SVETOVOMA

Ena najzanimivejših socioloških ugotovitev zadnjih let je, da živimo v hibridu dveh civilizacij.

Prva je industrijska, linearna, hierarhična.
Druga je post-digitalna, mrežna, decentralizirana.

V podjetjih ta spopad vidimo vsak dan.
Na eni strani organizacije, ki so nastale v dobi stabilnosti.
Na drugi strani zaposlenih, ki živijo v svetu nepredvidljivosti.

Na eni strani vodstva, ki načrtujejo dolgoročno.
Na drugi strani trga, ki se spreminja vsakih nekaj mesecev.

Na eni strani klasična ekonomija učinkovitosti.
Na drugi strani ekonomija pozornosti, izkušnje in pripadnosti.

Na eni strani kontrola.
Na drugi strani agilnost.

Organizacije, ki razumejo ta prehod, napredujejo.
Tiste, ki ne razumejo, se lovijo med dvema svetovoma.

Ko danes rečemo "razvojna naravnanost", to ni več dovolj.
Razvoj je linearen koncept.
Današnji svet pa ni več linearen.

Zato potrebujemo ljudi, ki razumejo:
družbo kot proces,
tehnologijo kot habitat,
skupnost kot kapital,
podatke kot zgodbo,
neuspeh kot gorivo,
in prihodnost kot vabilo.

PSIHOLOGIJA: ZAKAJ JE DANES USTVARJALEC KLJUČNA FIGURA?

Adam Grant je na nedavnem predavanju lepo povzel:
"Znanstvenik ni poklic. Je miselnost."

Ko razmišljamo o zaposlovanju, smo desetletja iskali tri tipe oseb:
pridigar,
tožilec,
politik.

Pridigar pravi "jaz imam prav".
Tožilec pravi "ti se motiš".
Politik pravi "moji so pomembnejši kot tvoji".

Toda današnji svet ne potrebuje nobenega od teh treh.
Potrebujemo četrtega.
Potrebujemo znanstvenika duha.

To je posameznik, ki dvomi v lastne misli.
Ki aktivno išče podatke, ki mu rušijo prepričanja.
Ki razume, da ga prihodnost ne bo nagradila za gotovost, temveč za radovednost.

V psihologiji dela temu pravimo meta-kognitivna fleksibilnost.

Tisti, ki jo ima, se prilagaja.
Tisti, ki je nima, obstane.

V času, ko se poklici menjajo hitreje kot generacije, je ta lastnost ključna.

Do leta 2030 bo po napovedih WEF:                            - - 40 % vseh kompetenc popolnoma drugačnih,
- 85 % današnjih mladih delalo v poklicih, ki danes ne obstajajo,
- 50 % delovnih nalog avtomatiziranih,
- a hkrati bo 97 milijonov novih opravil, ki zahtevajo kreativnost, interpretacijo in sistemsko razmišljanje.

Ustvarjalec ni karizmatični umetnik.
Ustvarjalec je psihološki profil človeka prihodnosti.

PRIHODNOST DELA: EKONOMIJA ŽIVIH EKOSISTEMOV

Ko govorimo o delu danes, ne govorimo več o procesih, delovnih mestih ali organigramih.
Govorimo o ekosistemih.

Vsaka blagovna znamka postaja platforma.
Vsak produkt postaja storitev.
Vsaka storitev postaja izkušnja.
Vsaka izkušnja postaja interakcija.
Vsaka interakcija postaja podatek.
Vsak podatek postaja zgodba.
Vsaka zgodba postaja komuniteta.

Prihodnost ni več v linearnem marketingu.
Prihodnost je v živih sistemih, ki dihajo z uporabniki.

Ko sem predaval o brezšivnem povezovanju omni-kanalov v živi ekosistem, smo ugotovili, da:
- brez integracij ni rasti,
- brez skupnosti ni lojalnosti,
- brez dinamike ni izkušnje,
- brez izkušnje ni vrednosti,
- brez vrednosti ni podjetja.

In tu se pojavi ena najpomembnejših vlog prihodnosti.
Koordinator digitalnih ekosistemov.
To ni več operativni izvajalec.
To ni več upravljalec socialnih omrežij.
To je arhitekt.
To je sistemski strateg.
To je ustvarjalec.

AI, avtomatizacija in človek: ZAKAJ TEHNOLOGIJA POVEČUJE VREDNOST USTVARJALCEV

Prihodnost dela ni zgodba o tem, kaj bo AI odvzela.
Prihodnost dela je zgodba o tem, kaj bo človek postal.

AI prevzema nizkonivojske naloge.
AI strukturira podatke.
AI predvidi vedenje.
AI optimizira.
AI računa.
AI interpretira.

Toda AI ne zna:
ustvariti povezave,
ustvariti kontekstov,
občutiti skupnosti,
graditi pomena,
povezati idej v celoto,
ustvariti kulture.

To so edine stvari, ki bodo v prihodnosti imele vrednost.

In zato vrednost ustvarjalcev ne pada.
Raste.

MANIFEST ZA ZAPOSLOVALCE: KOGA DANES ZA RES POTREBUJETE

To ni klasičen manifest.
To ni seznam želja.
To je realnost.

Danes potrebujete ljudi, ki:

- razumejo kompleksnost sveta,
- vidijo širšo sliko,
- se hitro učijo,
- dvomijo vase,
- preizkušajo hipoteze,
- povezujejo ekipe,
- gradijo skupnosti,
- razumejo tehnologijo,
- razumejo človeka,
- znajo ustvariti pomen,
- in si drznejo spreminjati procese, ki ne delujejo več.

Danes potrebujete ljudi, ki razumejo, da:

organizacije niso mehanizmi,
temveč organizmi,
in da jih mora nekdo povezati v dihajoč ekosistem.

7. DEL

OSEBNA REFLEKSIJA: TEDEN, KI JE POVEZAL TRI SVETOVE

Na Akademiji digitalnega marketinga sem črpal navdih.
Pri Adamu Grantu sem dobil miselni kompas.
Na predavanju za 50+ zaposlenih sem testiral koncept.

Ta teden me je naučil, da je vloga sodobnega komunikatorja, stratega in arhitekta ekosistemov hibrid vsega, kar smo nekoč ločevali:
analitika, psihologije, tehnologije, človeškosti, kreativnosti, podatkov in vizije.

Naučil me je, da skupnost ni nekaj, kar nagovarjamo. Skupnost je nekaj, kar soustvarjamo.

In da bo prihodnost gradila tista generacija zaposlenih, ki zna videti svet kot živi sistem, ne kot nalogo.

ZAKLJUČEK: NA PRIHODNOSTI NISO OTOKI. NA PRIHODNOSTI SO MOSTOVI.

Prihodnost ne bo nagradila tistih, ki čakajo navodila.
Prihodnost bo nagradila tiste, ki gradijo mostove.

Mostove med oddelki.
Mostove med ljudmi.
Mostove med idejami.
Mostove med tehnologijo in človeškostjo.
Mostove, ki omogočajo, da ekosistemi zares zaživijo.

Sicer cenimo razvojno naravnanost.
Res jo.

Toda razvoj je preteklost.
Prihodnost je ustvarjanje.
Prihodnost je pogum.
Prihodnost je povezovanje.
Prihodnost je soustvarjanje.

Prihodnost pripada ljudem, ki so pripravljeni stopiti v neznano, še preden je to varno.
Prihodnost pripada ustvarjalcem.

Ker otoki prihodnosti še ne obstajajo.
Mostovi pa se začnejo graditi že danes.

Avtor: Aljoša Krošlin Grlj