Ko je ljubezen večja od strahu: zakaj podpiram zakon o prostovoljnem končanju življenja


Živimo v družbi, ki se boji smrti, a še bolj se boji pogovora o njej




Naše življenje je, paradoksalno, obdano z nenehnim strašenjem. Strašijo nas z ekonomijo. Strašijo nas s prihodnostjo. Strašijo nas, češ da ne bomo dovolj uspešni, dovolj močni, dovolj zdravi, dovolj zreli. In, ko pridemo do najbolj osebnega, najbolj intimnega dela človeškega obstoja, do konca življenja, nas strašijo še tam.

Strah je postal družbeni aparat. Postopek prostovoljnega končanja življenja se zreducira na grožnje, na črno-bele interpretacije, na sfabre zdravstvene zgodbe, na apokaliptične napovedi, češ da bomo »kar vsi kar tako odhajali«, da se bodo »bolni počutili odveč«, da bo družba »prisilila stare in nemočne, da umrejo«.

A to ni resnica.
To nikoli ni bila resnica.
To je orodje zastraševanja, ki ga pogosto uporabljajo tisti, ki se najbolj bojijo spremembe in še bolj: osebne svobode drugega človeka.

Če želimo resnično razumeti zakon o prostovoljnem končanju življenja, moramo najprej razumeti psihologijo strahu, sociološki okvir moralnih panik in osebno dostojanstvo človeka, ki se znajde tam, kjer ga zdravje, telo, bolečina in bolezen ne vprašajo za mnenje.

V tem članku ne želim navijati.
Ne želim agitirati.
Želim razložiti. Želim približati. Želim humanizirati.

In ja, želim povedati tudi svojo resnico.
Svojo človeško, ranljivo, neapologetsko misel, da si tudi sam ne želim ležati popolnoma obnemogel v postelji, priklenjen na cevke, paraliziran od bolečine in nemoči, ujet med življenjem, ki to ni več, in smrtjo, ki bi lahko bila osvoboditev.

Ne zato, ker bi se bal življenja, temveč zato, ker ne verjamem, da mora človek trpeti, da bi njegovo življenje dobilo moralno vrednost.

1. Sociološko-psihološki okvir: zakaj družba reagira z odporom, ko govorimo o smrti

Smrt je ena zadnjih tabu tem v zahodni civilizaciji.
Ne govorimo o njej.
Ne pripravljamo se nanjo.
Ne sprejemamo je kot naravni del človeškega kroga.

Sociologi in psihologi že desetletja opozarjajo, da je sodobni človek smrt izrinil iz vsakdana. Namesto ritualov smo ustvarili zdravstvene protokole. Namesto intime, birokracijo. Namesto skupnosti, sterilne institucije.

Ko nekdo predlaga, da bi posameznik lahko odločal o svojem zadnjem dejanja svobodne volje, se v ljudeh prebudi kolektivni strah.

Zakaj?

1.1 Ker se ljudje bojimo izgube nadzora

Paradoks: tisti, ki najbolj nasprotujejo pravici do izbire, so pogosto tisti, ki se najbolj bojijo, da izbire sami ne bi bili sposobni sprejeti.

Ljudje si ne želimo biti soočeni z dejstvom, da smo minljivi.
Še manj pa si želimo priznati, da minljivost lahko postane neznosna.

1.2 Ker smrt vidimo kot poraz

Čeprav v povprečju živimo dlje, je ideja trpljenja globoko zakoreninjena.
Smrt razumemo kot neuspeli projekt medicine.
Kot moralni neuspeh človeka.
Kot nekaj, kar »ne bi smelo biti«.

A bolezen ne izbira.
Bolečina ne izbira.
In dostojanstvo ne izbira.

1.3 Ker imamo kolektivno izkrivljeno predstavo o postopku

Mnogi si predstavljajo, da je prostovoljno končanje življenja impulzivno dejanje.
Da se zgodi iz danes na jutri.
Da ga posameznik izbere v trenutku šibkosti.

V resnici je ravno nasprotno.

V državah, kjer je to urejeno, so postopki izjemno strogi, dolgotrajni, večstopenjski, vključujejo zdravnike, psihologe, etične komisije, družinske pogovore in jasna soglasja.

Gre za eno najbolj premišljenih, nadzorovanih in odgovorno vodenih odločitev, kar jih človek v življenju sprejme.

In ravno zato je po svetu zlorab skoraj ni.

2. Psihološki vidik: odločitev ni lahka in nikoli ne bo

Ko slišim argument, da se ljudje za prostovoljno končanje življenja odločajo »kar tako«, me zaboli.
Ne zato, ker bi verjel, da je argument dober, temveč zato, ker kaže na popolno nerazumevanje psihologije človeka, ki se nahaja na robu neznosnega trpljenja.

2.1 Nihče ne sprejme te odločitve z lahkim srcem

Nihče.
Niti en sam človek.

Študije dokazujejo, da ljudje, ki se odločijo za ta korak, dolgo razmišljajo.
Da opravijo desetine pogovorov.
Da gredo skozi obdobja dvoma, strahu, pogajanj s seboj in svetom.
Da se sprašujejo, joka jo, razmišljajo, upajo in sprejemajo.

To ni impulz.
To je pogum.
In bolečina.
In ljubezen, ne do smrti, temveč do dostojanstva.

2.2 Strah, da bodo »v breme« – je sociološki mit

Pogosto slišimo argument:
»Ljudje se bodo odločili umreti, ker ne želijo biti breme družini.«

Toda v državah, kjer je to urejeno, se je izkazalo ravno nasprotno:
Ljudje se NE odločajo iz krivde.
Ne iz občutka odvečnosti.
Ne zaradi pritiska.
To so mitologije, ki jih širijo tisti, ki nasprotujejo zakonu.

Razlogi so najpogosteje:

  • neznosna fizična bolečina

  • degenerativne bolezni

  • popolna odvisnost od strojne podpore

  • izguba osnovnega dostojanstva

  • nepopravljivo uničenje kakovosti življenja

2.3 Najgloblji strah je razčlovečenje

Obstajajo bolezni, onkološke, nevrološke, degenerativne, ki človeka razčlovečijo.
Ne ubijejo ga hitro.
Zamorijo ga počasi.
Vzelo mu telo, potem um, potem zavest, potem sposobnost komuniciranja.

Če si česa ne želim, je prav to:
da bi bil živ, a ne bi več živel.

Da bi moje telo ležalo, a moje življenje izginilo.

3. Pravica do dostojanstva: moj dom ni sterilna soba, moj konec ni tišina tujcev

V Sloveniji ljudje, ki želijo umreti dostojanstveno, pogosto nimajo izbire.
Sistem jim je zaprl vrata.
Družba jim je zaprla usta.
Država jim je zaprla možnost.

Kaj naredijo?
Odpotujejo v Švico.
V tujo sobo.
V tujo državo.
Med tujce.
Brez družine.

3.1 Odhod v Švico: boleča resničnost

V mnogih primerih družina sploh ne sme biti prisotna.
Ne sme jih držati za roko.
Ne sme z njimi dihati zadnjega diha.
Ne sme reči: »Hvala ti, da si bil moj človek.«

In potem jih člani družine zadnjič vidijo prek videoklica.
Interaktivno slovo.
Skozi ekran, ki ohladi vse, kar je v življenju bilo toplo.

Je to res tisto, kar kot družba želimo?
Je to res tisto, kar imenujemo etično?
Je to res tisto, kar razumemo kot moralno višino?

3.2 »Zadnje slovo v objemu družine«, je bistvo človečnosti

Človek, ki umira, ne potrebuje moralnega pridiganja.
Ne potrebuje dogem.
Ne potrebuje sramu.
Ne potrebuje institucionalnega nadzora.

Potrebuje roko.
Toplino.
Mir.
In možnost, da se poslovi tam, kjer je ljubil.

Dostojanstvo je neodtujljiva pravica.
In država mora to pravico omogočiti, ne pa preprečiti.

4. O primerih, o katerih so poročali mediji: tudi znani Slovenci so se odločili za ta korak

V zadnjih letih so tudi slovenski mediji poročali o posameznikih, med njimi tudi znanih osebnostih iz kulturnega in akademskega prostora, ki so zaradi neozdravljive bolezni odpotovali v Švico.
Nekateri so o tem spregovorili javno, drugi prek svojih družin, nekateri so pustili pisma.

Skupen imenovalec vseh zgodb?

  • dolgotrajno, hudo trpljenje

  • popolna izguba funkcij telesa

  • degenerativne bolezni

  • ponižanje lastnega obstoja

  • neizmerna želja, da bi lahko dostojno umrli doma

Bolezen ne izbira.
Ne izbira po slavi.
Ne izbira po dosežkih.
Ne izbira po priimkih.

In prav zato bi morala imeti možnost tudi izbira človeka, ki živi v tej državi.
Ker je trpljenje individualno, prav tako pa bi morala biti individualna tudi odločitev.

5. Verske ustanove in doktrina: spoštujem vero, a vera ne sme določati zakonov vseh ljudi

Veliko nasprotovanja zakonu izvira iz verskih ustanov.
To razumem.
Vera ima svoj pogled na življenje in smrt.
Vera vidi življenje kot dar, smrt kot prehod, trpljenje kot del duhovnega procesa.

Toda dokler je vera osebna odločitev, jo spoštujem.
Ko pa želi postati zakon za vse, tudi za neverujoče, za drugače verujoče, za sekularne, za tiste, ki verujejo drugače kot institucija, takrat izgubim razumevanje.

5.1 Človek naj bo lastnik svoje usode

Bistvo duhovnosti je svoboda.
A svoboda brez izbire je zgolj kontrola.
In zakon o prostovoljnem končanju življenja nikogar ne sili v odločitev.
Ne ukinja vere.
Ne ukinja upanja.
Ne ukinja zdravljenja.

Ukinja le trpljenje tam, kjer ga medicina ne more več zmanjšati.

5.2 Etika: ali imamo pravico odločati o telesu drugega človeka?

Kdo sem jaz, da odločam o tujem koncu?
Kdo sem jaz, da zanikam bolečino, ki je ne čutim?
Kdo sem jaz, da sodim, kako drugi izkuša svoje telo, svoj um, svoj propad?

Če verjamem v svobodo, potem moram verjeti tudi v pravico do izbire, tudi, ko je težka.

6. Argumenti tistih, ki nasprotujejo zakonu in zakaj ne držijo

6.1 »Ljudje bodo prisiljeni k smrti«

V državah, kjer je postopek urejen, ni nobenih dokazov za to.
Postopki so strogi, večstopenjski, vključujejo psihološke evalvacije, klinične ocene in trajajo mesece.

6.2 »Družine bodo prisilile ljudi, da jih ne bi obremenjevali«

Ravno obratno: ljudje se pogosto trudijo ostati živi dlje, kot bi sicer, ker nočejo prizadeti družine.

6.3 »Smrt mora biti naravna«

Naravno je tudi trpljenje, pa ga lajšamo.
Naravno je tudi okužba, pa jo zdravimo.
Naravna je bolečina, pa je ne romantiziramo več.

Napredek civilizacije ni v ohranjanju naravnega trpljenja.
Ampak v zmanjševanju trpljenja, kjer je to mogoče.

7. Razvoj družbe: civilizacija napreduje, ko poveča svobodo, ne ko jo omeji

Najprej so prepovedovali obdukcije.
Potem so prepovedovali cepljenje.
Potem so prepovedovali ločitve.
Potem so prepovedovali pravice žensk.
Potem so prepovedovali evtanazijo.

Vedno znova se pokaže:
Družba se boji, dokler ne razume.
In ko razume, se začudeno vpraša, česa se je sploh bala.

Človeštvo napreduje s tem, da povečuje avtonomijo človeka, ne z omejevanjem.

8. Filozofija: življenje dobi smisel šele takrat, ko človek lahko odloča o sebi

Življenje ni last države.
Ni last družbe.
Ni last institucij.

Življenje je moje.
Moje telo je moje.
Moje trpljenje je moje.

In moja odločitev, kako želim izstopiti iz življenja, bi morala biti prav tako moja, ne odobrena ali zavrnjena od tistih, ki mojega trpljenja ne poznajo.

8.1 Moč izbire je moč človečnosti

Ko človeku daš izbiro, mu ne daš smrti.
Daš mu mir.
Daš mu možnost.
Daš mu nadzor.
Daš mu dostojanstvo.

In nekateri, ki prej niso imeli izbire, potem sploh ne izberejo smrti, ker jih sama možnost, da jo lahko, pomiri.

8.2 Največja ljubezen ni v tem, da nekoga držiš za vsako ceno pri življenju, temveč da spoštuješ njegove želje

Ljubezen ni posedovanje.
Ljubezen je spoštovanje.

Zato je zakon o prostovoljnem končanju življenja pravzaprav zakon o ljubezni.

9. Osebna misel: tudi sam se bojim, a še bolj se bojim živeti brez dostojanstva

Ne bom se pretvarjal, da sem pogumen.
Ne bom se pretvarjal, da me smrt ne straši.
Ne bom se pretvarjal, da ne razumem ljudi, ki se zakonu upirajo.

Vse to razumem.
Ker sem človek.

A še bolj kot smrti se bojim:

  • da ne bi mogel več govoriti

  • da ne bi mogel več prositi

  • da bi me bolečina razjedla

  • da bi drugi odločali o mojem telesu

  • da bi ležal, a ne živel

  • da bi trpel samo zato, ker zakon ne razume človečnosti

In zato, če me življenje pelje tja, kjer moje telo ne bo več moje, želim imeti izbiro.
Želim imeti možnost.
Želim imeti dostojanstvo.

Zaključek: Človek naj bo lastnik svoje usode, svojega življenja, svojega konca

Ne pišem tega kot politik.
Ne kot aktivist.
Ne kot ideolog.

Pišem kot človek, ki vidi trpljenje drugih.
Ki razume strah.
Ki spoštuje različna mnenja.
Ki se zaveda, da nihče nima monopola nad resnico.

A eno resnico pa poznam:
Nihče nima pravice odločati o telesu drugega človeka.
Nihče nima pravice podaljševati trpljenja nekoga, ki tega ne želi.
Nihče nima pravice diktirati, kje in kako naj drugi umre.



Ko se odločam o zakonu o prostovoljnem končanju življenja, se ne odločam o abstraktni politiki.
Odločam se o človeku.
O dostojanstvu.
O empatiji.
O ljubezni.
O svobodi.

Zato bom na referendumu, z mirno roko in s polnim srcem, obkrožil:

ZA.

Aljoša Krošlin Grlj

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave