Kdo vodi ustvarjalno evolucijo?
Včasih se zdi, da jo vodi mesto samo, z vsem svojim hrupom, naključji in tihimi opazovalci, ki ne vedo, da jih opazujem tudi jaz.
Petek popoldne v Ljubljani.
Zrak je gost, nasičen s hrupom motorjev in vonjem po pečenem kostanju. Ljudje hitijo, nekdo lovi avtobus, nekdo drži otroka za roko, nekje se par smeji, študent sedi na klopci s slušalkami, upokojenec nosi vrečko kruha.
Mesto utripa, vsak korak ima svoj ritem. In jaz, jaz se počasi ustavljam.
S kolesom zdrsnem med prometom, diham in čutim, kako se telo in misli vračajo v sinhronost.
Vsak pedal sprošča težo dneva, vsak dih čisti notranji prostor.
Tam nekje, med rdečo lučjo in vonjem po dežju, me znova doseže tisto vprašanje, ki se vedno vrne: kdo vodi ustvarjalno evolucijo?
V svetu, ki bruha hrup
Mesto je polno glasov.
Besed, ki letijo čez ulice, čustev, ki se sprožajo ob vsaki nepravilno parkirani misli.
Jeze, besa, kazanja s prstom in tistih, ki opazujejo iz ozadja.
Vem, kdo so. Vem, kaj delajo, vem, kaj jih žene.
Tihi opazovalci profila, skriti v masko anonimnosti, včasih nasmejani, drugič napeti, kot bi čakali trenutek, da udarijo.
Delam se, kot da ne vem. Ampak vem.
Vem, kdo si.
In kljub temu, molčim, ker vem, da moč tišine presega moč hrupa.
Moja volja do življenja je neomajna.
Moj jaz, moj pogled, moja determiniranost.
Meje zla ne bodo prešle skozi nekoga, ki čuti, ve, gleda, misli.
Kdo je pristen, pade in vstane, a nikoli ne odneha.
Mesto kot ogledalo
Ko sedem na avtobus, opazujem.
Ljudje tiho strmijo v svoje telefone, vsak v svoj mali svet.
Dekle z rdečim šalom si grize ustnico, moški v obleki zre skozi okno, kot bi čakal na priložnost, ki se je že zgodila.
Včasih v njihovih očeh vidim sebe.
Tudi jaz sem bil tam, razpet med željo, da zbežim, in pogumom, da ostanem.
Zdaj razumem, da se ustvarjalna evolucija dogaja prav tam. V avtobusu, v prometu, med ljudmi, ki ne vedo, da s svojimi mislimi, navadami in upi vsak dan ustvarjajo nov svet.
Da vsaka beseda, vsak pogled, vsako dovoljenje za dihanje premakne svet za milimeter.
Moč pozabe in milost spomina
Pozaba je moč.
Če ne znaš pozabiti, ne znaš začeti znova.
A spomin, tisti, ki ostane v telesu, v mišicah, v srčni frekvenci, te vedno opomni, zakaj si tukaj.
Meni spomin govori: ne boj se. Piši. Dihaj. Bodi.
Molim v tišini, ne zato, ker bi bil svet pravičen, temveč zato, ker vem, da se resnična moč rodi iz miru.
Pisanje je moja molitev.
Vsaka beseda je majhen upor proti povprečju, proti zmedi, proti hladni brezbrižnosti.
Jaz sem
Ne bom bežal.
Ne bom se skrival.
Ne bom imel glave dol.
Ne bom živel po pravilih, ki jih pišejo drugi.
Bom poletel, tudi če vem, da me čaka neurje.
Ker šteje samo cilj.
In jaz imam cilj.
Jaz čutim.
Jaz sem.
Jaz bom.
Absurd povprečja ne more preko nečesa višjega, preko duhovnega, preko želje, preko ustvarjalnosti, preko vere v Boga.
Čez srce, ki diha.
Čez človeka, ki pade, vstane in še vedno ljubi.
Svet me ne bo zlomil.
Feniks se ne rodi brez ognja.
“Oprostimo vsem, samo sebi ne, dokler ne postanemo tisto, kar smo bili namenjeni biti.”
Komentarji
Objavite komentar