MOČ, KI SE ZAČNE S STOP

Kolumna o odvisnosti, kulturi alkohola in pogumu za spremembo

Piše: Aljoša Krošlin Grlj

I. Slovenija – dežela vina, pesnikov in tihega alkoholizma

Slovenija je majhna, a ko gre za alkohol, glasna. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je več kot polovica odraslih Slovencev izpostavljena tveganemu ali škodljivemu pitju. Povprečen Slovenec letno popije več kot 10 litrov čistega alkohola. Alkohol neposredno povzroči več kot 850 smrti letno, skoraj polovico teh pred 65. letom. To pomeni, da umirajo ljudje v najbolj produktivnem obdobju življenja - očetje, matere, ustvarjalci, delavci, prijatelji.

In vendar je alkohol v Sloveniji še vedno sprejet kot nekaj normalnega. Kot nekaj, kar “paše po službi”, kar “odpre pogovor”, kar “sprosti napetost”. Alkohol je povsod — na delovnih kosilih, na kulturnih dogodkih, na pogrebih in porokah. Je edina droga, ki jo ne samo toleriramo, temveč pogosto slavimo.

II. Moja zgodba – od stratega do sence

Sem Aljoša Krošlin Grlj. Moja zgodba ni edinstvena, a je iskrena. Začelo se je kot pri mnogih: študentske pijače, popoldanski kozarci po službi, žuri, kjer je alkohol postal stalnica. Kokain je bil dodatek, ki je pomagal ohranjati tempo. Nekaj časa je šlo. Prijatelji so me prenašali, partner je upal, da gre za stres, družina je opozarjala. Jaz? Jaz sem bil prepričan, da imam vse pod kontrolo.

Alkoholik? Jaz? Ah, kje pa. Jaz sem bil tisti, ki je vodil projekte, ki je pisal, ki je ustvarjal, ki je bil vedno urejen, vedno pripravljen. Jaz sem bil tisti, ki je imel rad življenje. Dokler nisem več.

Jutra so postala težka. Misli črne. Ustvarjalnost je izginila. Nehal sem se imeti rad. Nehal sem brati, pisati, hoditi v gledališče. Nehal sem ljubiti sebe — in posledično ljudi, ki so ljubili mene. Ko sem ostal sam, brez osnovnih dobrin, skoraj pod mostom, ko so mi tisti, ki me imajo najraje, zaprli vrata, sem se moral pogledati v ogledalo. In si reči: STOP.

Odšel sem na zdravljenje. Bilo me je strah. Bilo me je sram. A bila je to edina možnost, da znova najdem seme. Danes sem znova tisti Aljoša, ki ustvarja, vodi, piše, ljubi. Ne popoln. Ampak resničen.

III. Alkohol kot kulturni alibi

V Sloveniji imamo nenavadno toleranco do alkoholizma. Pogosto ga obravnavamo kot kulturni atribut. “Saj so vsi naši pesniki pili,” slišimo. France Prešeren je bil znan po tem, da je pil - ne le občasno, temveč destruktivno. Njegovi verzi so polni melanholije, ki jo je zalival z vinom. V Zdravljici je zapisal:

“Nazadnje še prijatelji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo.”

A za temi verzi je bil človek, ki je trpel. Njegova smrt je bila posledica alkoholizma. In vendar smo ga povzdignili v mit - kot da je alkohol pogoj za genialnost. Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Edvard Kocbek - vsi so se borili z odvisnostjo. In narod je prikimal: “Saj so umetniki.”

Miha Šalehar je eden redkih, ki je ta mit razbil. O svoji poti je dejal: “Alkohol ni bil moj problem. Bil je le sredstvo, ki mi je pomagalo shajati z osebnimi stiskami.” Ko je nehal piti, je moral na novo osmisliti čas, odnose, sebe. V 35 letih je spil več kot 36.000 steklenic piva. Bil je “funkcionalni pivec”, ki je pitju prilagajal družinsko življenje. Ko je nehal piti, je moral na novo osmisliti čas, odnose, sebe.

Podobno je svojo izkušnjo opisal tudi igralec Sebastian Cavazza, ki je javno spregovoril o tem, kako je alkohol vplival na njegovo duševno zdravje in odnose. Njegova iskrenost je razbila mit, da je pitje del umetniškega izraza. “Alkohol ni rešitev, je beg,” je dejal v intervjuju.

IV. Psihološki vidik – odvisnost kot simptom

Psihologi opozarjajo, da je odvisnost pogosto simptom, ne vzrok. Dr. Andreja Poljanec, klinična psihologinja, pravi: “Odvisnost je pogosto način, kako posameznik regulira bolečino, ki je ne zna drugače izraziti. Alkohol postane anestetik za dušo.”

Dr. Tomaž Erzar, psihoterapevt, dodaja: “Odvisnost je klic po odnosu. Ko človek ne zmore več biti v stiku s sabo in drugimi, poišče substanco, ki mu začasno povrne občutek obvladovanja.”

Zdravljenje odvisnosti ni le detoksikacija. Je proces ponovnega vzpostavljanja odnosa do sebe, do telesa, do sveta. Je proces, ki zahteva pogum, podporo in čas.

V. Filozofski vidik – svoboda, odgovornost, resnica

Filozofsko gledano je alkohol pogosto odziv na eksistencialno praznino. Nietzsche je opozarjal, da človek, ki gleda v prepad, mora paziti, da prepad ne pogoltne njega. Alkohol je lahko ta prepad - sladek, vabljiv, a uničujoč. Sartre bi rekel, da je človek obsojen na svobodo -  in s tem na odgovornost. Odločitev za treznost je torej akt svobode, ne šibkosti.

Tudi Hegel bi razumel zdravljenje kot dialektični proces - negacija starega jaza, ki vodi v novo sintezo. Treznost ni konec, je začetek novega razmerja do sveta. Je praksa, ne dogodek.

Alkohol je pogosto poskus, da bi zatemnili tisto, kar je v nas najglasnejše — bolečino, razočaranje, strah. A zatemnitev ni rešitev. Je le preložitev. In preložitev je včasih usodna.

VI. Nagovor – govorim ti kot Aljoša in kot kolektivna vest

Če bereš to in si v začaranem krogu: spoštuj ta trenutek, ker v njem je možnost. Molk ne zdravi, omalovaževanje ne rešuje. Odvisnost ni moralna obsodba, je simptom; če jo zdravimo z obsojanjem, ne z razumevanjem in podporo, jo podaljšujemo. Povej ne iz ljubezni do sebe, ne iz sramu. Reci STOP, ker si vreden polnega jutra.

Če si tisti ob strani: ne delaj kompromisov z varnostjo. Postavi meje, ponudi roko, ne odpisuj človeka. Ko sem bil pri dnu, so me meje ljubezni dvignile in me silile k spremembi. Družba mora spremeniti ton: manj glamurja pitja, več dostopne terapije, manj izgovorov.

Če si intelektualec, poet, javna oseba: ne romantiziraj pijanosti. Prevzemi odgovornost za jezik, ker je jezik tista mreža, ki nas vzdržuje v normah. Mit o “tragičnem geniju” je nevaren; ustvarjalnost ne potrebuje strupa, potrebuje disciplino, pogum in treniranje občutka sveta.

VII. Zaključek – moja misel

Moja največja zmaga ni v tem, da sem postal popoln. Je v tem, da sem se odločil, da bom vsak dan znova izbral življenje. Pogum ni v tem, da ne padeš. Pogum je v tem, da vstaneš, se pogledaš v ogledalo in rečeš: zdaj grem naprej. Trezen. Resničen. Jaz.

Odvisnost ni konec. Je začetek novega poglavja, če si ga upaš odpreti. In če si se ti ali kdo od tebi ljubih znašel v podobni zagati, naj ti povem: nisi sam. Obstajajo ljudje, ki razumejo. Obstajajo poti, ki vodijo ven. Obstaja pomoč, ki ne obsoja, temveč sprejme.

P.S.
Če si se ti ali kdo od tebi bližnjih znašel v podobni situaciji, pripenjam kontakt, ki je meni spremenil življenje:
👉 Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola – Center za mentalno zdravje

Ne odlašaj. Prvi korak je najtežji, a tudi najmočnejši.
Izberi sonce. Izberi življenje. Izberi STOP.

Aljoša Krošlin Grlj