ALI LAHKO SEDEM ZRAVEN?

URBANI POTNIK

Ponedeljkova kolumna o javnem prevozu, ljubezni in izgubljeni umetnosti sobivanja

Jutranja vožnja, štirje neznanci, ena linija in tisoč neizrečenih čustev.
Med meglico, metuljčki in tišino ekranov se odvije zgodba o prvi ljubezni, pozabljeni nežnosti in pogumu, da znova pogledamo drug drugega v oči.

Ljubljana, ponedeljek zjutraj. Meglica se je lenobno vlekla med bloki, kot bi hotela še malo podaljšati vikend. Ura je bila 7:12. Stal sem pred ogledalom in si z zaskrbljenim pogledom popravljal ovratnik. “Kaj naj oblečem, da me opazi?” sem si šepnil. Ni šlo za modno dilemo, šlo je za upanje. Tisto nežno, krhko upanje, da bo danes sedla na isti avtobus. Da bo pogledala. Da se bo morda nasmehnila.

Na postaji je že stala. Srednješolka, z rdečim šalom in knjigo v roki. Njeni lici sta bila rahlo zarudeli, morda od jutranjega mraza, morda od mene. Stal sem dva metra stran, srce mi je razbijalo, kot bi igral bobne v punk bendu. “A sem ji všeč? A me je opazila?” sem si ponavljal. V meni je bilo tisoč in eno vprašanje. V njej verjetno prav toliko. Pogledala je proti meni. Hitro sem se obrnil, kot da me zanima oglas za zobozdravnika. Nerodni pogledi. Metuljčki v trebuščku. Črički so peli simfonijo.

Avtobus je pripeljal. Stopila sva gor. Ona je sedla ob okno, jaz sem se usedel zraven. Prvi dotik – najin komolček, ki se je po naključju dotaknil. Ni se umaknila. Jaz tudi ne. Pogledala me je. “Živjo,” je rekla. “Živjo,” sem odgovoril. In to je bilo to. Vesolje se je za trenutek ustavilo. Na naslednji postaji je vstala. Jaz sem skočil za njo, čeprav bi moral izstopiti šele čez tri. “Hej,” sem rekel, “a mi daš cifro?” Pogledala me je, se nasmehnila in rekla: “Če si upal skočiti zame, si jo zaslužiš.” Dal sem ji telefon. Vpisala je številko. Ko sem se vrnil na avtobus, sem poskakoval kot otrok, ki je dobil sladoled. “Življenje je lepo!” sem zakričal v sebi.

Na zadnjem sedežu sta sedela gospod in gospa. Oba v poznih osemdesetih. Oba vdovca. Oba z rahlo sključenim hrbtom, a z očmi, ki so še vedno iskale. Sedla sta drug zraven drugega, ker je bilo tam edino mesto, kjer ni bilo torb, slušalk ali telefonov. Pogledala sta se. Dolgo. “A ste vi… Marija?” je rekel gospod. “In vi… Anton?” je rekla gospa. “Sva bila sošolca v osnovni šoli.” “Ti si mi bil všeč,” je rekla. “Ti meni tudi,” je rekel. “Ampak si bil preveč tih.” “Ti pa preveč lepa.” Oba sta se zasmejala. In v tistem smehu je bilo več življenja kot v vseh TikTokih tega sveta.

Njuna pot se je nekoč ločila. Vsak je imel svojo družino. A nikoli nista pozabila drug na drugega. In ta vožnja ju je upogumila. Istočasno sta segla drug drugemu v besedo. “Bi šla z mano na kavo?” sta rekla hkrati. In se zasmejala. “Pa greva,” je rekla ona. “Pa greva,” je rekel on. In avtobus je peljal naprej, a njuna zgodba se je šele začela.

Sedel sem tam, med njima in najstnikoma, kot opazovalec. Kot nekakšen tihi kronist. In sem si rekel – to je to. To je tisto, kar iščemo. Dotik. Pogled. Pogum. Ljubezen.

Ampak potem sem se spomnil današnjega jutra. Ob 7:42, na liniji št. 6 proti Dolgemu mostu, je starejša gospa z berglo stala med tremi praznimi sedeži. Na enem je ležala torba, na drugem je mladenič z AirPods-i buljil v TikTok, tretjega pa je zasedala mlada dama, ki je ravno snemala video zase. Nihče se ni premaknil. Gospa je stala do konca vožnje. In jaz sem si rekel: dovolj.

Vesna Milek je nekoč zapisala: »Včasih je bil avtobus prostor, kjer si se zaljubil, danes je prostor, kjer se izgubiš v ekranu.« In res je. Avtobus ni le prevozno sredstvo. Je mikrokozmos družbe. Je oder, kjer se odvijajo male drame, tihe romance, nenadne razsvetlitve. Je prostor, kjer se je začelo marsikaj – tudi ljubezen.

Spomnim se gimnazijskih dni, ko smo komaj čakali jutranjo “trolo”. Ne zaradi šole, ampak zaradi druženja. Tistih 20 minut vožnje iz Izole v Koper je bilo vrednih romana. Tam smo si izmenjevali trače, se smejali, se spogledovali. Ko si se usedel zraven simpatije, si čutil, kako se ti roka po naključju dotakne njene. Rdeči lici, nerodni nasmehi, tihi upi. In če si bil pogumen, si izstopil eno postajo prej, samo zato, da bi jo povabil na sok. Danes? Danes se večinoma ne gledamo. Ne govorimo. Ne dihamo skupaj.

Irena Štaudohar je zapisala: »Včasih je bila tišina prostor, kjer si lahko razmišljal. Danes je tišina prostor, ki ga je treba zapolniti z zvokom, da ne bi slišali samote.«. A morda je prav ta samota tista, ki nas opominja, da potrebujemo druge. Da potrebujemo pogovor. Da potrebujemo pogum, da sedemo zraven.

V trenutku, ko se pogledaš in si upaš ostati v pogledu.
Kdaj smo to nazadnje storili?
Kdaj smo se razveselili neznanca?
Kdaj smo se pogovarjali z nekom, ki ni bil v našem telefonu?

Miša Molk je nekoč vprašala: »Sme človek biti tak, kakršen je?«. In morda je prav to vprašanje tisto, ki bi si ga morali zastaviti vsakič, ko se odločimo, ali bomo pogledali stran ali se komu nasmehnili. Na avtobusu, v življenju, v ljubezni.

Tudi nekateri najbolj subtilni misleci sodobnosti so ljubitelji javnega prevoza. Ethan Hawke bere romane na podzemni v New Yorku. Zadie Smith piše o avtobusih kot o prostorih razreda, intime in napetosti. Alain de Botton je v Filozofiji vsakdanjega življenja avtobus označil kot prostor, kjer se človek nauči potrpežljivosti in empatije. In če iščete literarno nadgradnjo – poskusite z romanom The Bus Driver Who Wanted to Be God Etgara Kereta. Kratke zgodbe, ki se dogajajo na avtobusih, so polne absurda, nežnosti in človečnosti.

Manca Košir bi rekla: »Ljubezen se začne tam, kjer se začne pozornost.« Zato, dragi VSI – stari in mladi – začnimo znova. Pogovarjajmo se. Spogledujmo se. Odstopimo sedež. Pozdravimo voznika. Ne buljimo v ekran, ampak v oči. Vzemimo knjigo v roke. Morda se prav tam, na liniji št. 6, začne vaš roman.

In če ne veste, kako začeti pogovor, si zapomnite: »Najlepši stavek za osvajanje ni 'Ali greš na kavo?', ampak 'Ali lahko sedem zraven?'«

Erich Fromm je zapisal: »Ljubezen ni le čustvo, je odločitev, je zaveza, je dejanje.« In če je ljubezen dejanje, potem je tudi pogled dejanje. Dotik dejanje. Pogovor dejanje. In če ne delujemo, potem ne ljubimo. Potem ne živimo.

Danes sem si rekel: dovolj. Dovolj ignoriranja. Dovolj ekranov. Dovolj tišine. Začnimo znova. Kot tisti fant, ki je skočil za dekletom. Kot tista gospa, ki je rekla “Ti si

…bil moj sošolec.”

In če že pišem o začetkih, naj zaključim z nadaljevanjem.

Tisti fant in tista punca – zdaj hodita skupaj na faks. Ne v tujino, ne v pravljico, ampak v realnost, ki jo skupaj mehčata. Včasih se peljeta z istim avtobusom, včasih z različnim. Ampak še vedno si pišeta. Včasih samo: “Ali lahko sedem zraven?” – kot šifra, kot opomnik, kot nežna prošnja, da ne pozabita, kje se je začelo.

Gospod in gospa – Marija in Anton – se ne držita za roke na sprehodih, ker ju bolijo sklepi. Ampak hodita skupaj. Počasi. Včasih do tržnice, včasih samo do prve klopi. Ne govorita veliko, ker ni treba. Včasih samo sedita. Drug zraven drugega. In to je dovolj.

Ljubezen ni eksplozija. Je tiha prisotnost.
Je pogum, da se usedeš.
Je odločitev, da ostaneš.

In jaz?
Jaz še vedno opazujem.
Še vedno pišem.
Še vedno verjamem, da se vse začne z enim stavkom.

ALI LAHKO SEDEM ZRAVEN?

ALJOŠA KROŠLIN GRLJ
Urbani potnik, kronist tihe revolucije, ki se začne na liniji št. 6.